s pravljico na potep

Potepanje po Tuhinjski dolini začinite s kakšno pravljico. Vzemite si čas za postanek, lezite v travo in pravljični ambient naj vas odnese na krilih domišljije.

 

  “Znotraj starodavnega obzidja, ki obkroža cerkvico sv. Miklavža na Gori in je nekoč domačine varoval pred Turki, naj bi bil zakopan voz zlata. V času turških vpadov so ga pripeljali z oslovsko vprego in ga dobro skrili. Tako dobro, da ga še do danes niso našli, čeprav se vedno najde kdo, ki poskuša srečo!”

(Iz knjige Kamniške pravljične poti, Irena Cerar, Sidarta, 2015)

Po pripovedovanju starih ljudi je cerkev sv. Vida stala na vzpetini, tik nad vasjo, ki se ji reče Zatrep. Tam okoli so bili pa pašniki in ko so otroci pasli, so hodili noter v cerkev, za njimi pa še živali. Zato se je sv. Vid odločil, da bo cerkvico prestavil višje gor. In res, neke noči jo je pobral in je šel z njo čez Zasnikov pasovnik gor. Je bila pa težka, zato je počival tam na eni skali. Še danes se na njej pozna stopinja.

Zaklad v Tuhinjski dolini

“Nad vasjo Šmartno stoji gora Ivank. V davnih časih je na vrhu te gore stal grad. Med ljudstvom se je iz roda v rod prenašalo verovanje, da je pod gradom zaklad zakopan.
Nekoč so se šmartinski ljudje dogovorili, da gredo ta zaklad izkopat. Vedeli pa so, da pri tem delu ne sme nihče spregovoriti besede, ker sicer dobi hudič zaklad v svoje roke. In so se odpravili kopat. Kopali so in kopali in končno res prišli do železne skrinje.
V tistem hipu so zaslišali vpiti farovško kuharico, ki je tekla proti njim: “Šmartno gori!” Vsevprek so začeli tuliti in jo spraševati, kaj gori. Takrat pa se je začul ropot, kakor od groma, in ko so se obrnili proti jami, so videli, da se je skrinja udrla, iz globine pa so začuli satanski smeh. Ko pa so se obrnili proti kuharici, je ni bilo nikjer več in tedaj so spoznali, da jih je bil hudič za nos potegnil.”

Iz knjige Kamniške pravljične poti, Irena Cerar, Sidarta, 2015

Na obisku pri vilah

“Pred davnimi leti so v naših krajih živele vile, pomagale so dobrim ljudem, hudobni ljudje pa so jim bili nevoščljivi. Zato so se umaknile v neprehodne gozdove Menine planine. Domovanje so si našle ob jezeru Biba, ki je bilo obraščeno s stoletnimi smrekami in lepimi pašniki. Včasih je kakšen pastir ali samotni lovec ob večernih urah  videl ta lepa dekleta. Imele so dolge srebrne lase, oblečene so bile v tančice in komaj so se dotikale tal.”

Iz knjige Kamniške pravljične poti, Irena Cerar, Sidarta, 2015

Več pravljic z Menine

  Motniški polž

“Ne vem, koliko let je že tega, ko je zadela Savinjsko dolino huda nesreča. Z velikansko hitrostjo je divjala po dolini strašna zver, da se je vse treslo.
V starih časih so imeli v Motniku polža, priklenjenega na težko verigo. Polž pa, ki je bil čisto poseben primerek,  se je nekega dne utrgal. Zahotelo se mu je prostosti, bil pa je tudi radoveden, kako je po svetu. Mogoče pa so se mu Motničani zamerili – kdo bi vedel – utrgal se je in ušel.
Ko je tako dirjal po državni cesti, se mu je na Vranskem na ovinku za trgom zapletla veriga, ki jo je vlekel s seboj. Polž je meni nič, tebi nič prepustil Vrančanom to verigo v spomin in dirjal dalje. Dirjal je čez Savinjsko dolino, da se je kar veter delal po njej. Če je bila kaka hiša preblizu ceste, jo je enostavno odrinil. Tako je pridirjal do Žalca. Zakadil se je med hiše in jih razrinil vsaksebi. Nekje v bližini Celja so ga le ujeli, polža, ki je bil že precej utrujen, in ga z veliko muko spravili nazaj v Motnik.
Če ne verjamete, pa pridite pogledat! V Žalcu še danes stojijo hiše daleč proč od ceste, na Vranskem imajo še tisto verigo – vedno so se bali, da bi jim kdo cerkve ne odnesel, pa so verigo napeljali okrog nje in si jo tako zavarovali. Še ni dolgo tega, kar sem jo videl, ko sem bil tam.
Motničani pa so moralikupiti drugo, da so priklenili polža spet na svoj grb …”

Iz knjige Kamniške pravljične poti, Irena Cerar, Sidarta, 2015